Hitri iskalnik po
bazah podatkov

 

E-novice

Aktualni članki in obvestila

 

Za avtorje

 

HITRA PRIJAVA

Natisni stran | Povečaj velikost pisave | Zmanjšaj velikost pisave
Prva stran | Novice in članki |  V začaranem krogu podajanja odgovornosti za opijanje ljudi – »Pri gostincu se vse samo konča!«

V začaranem krogu podajanja odgovornosti za opijanje ljudi – »Pri gostincu se vse samo konča!«

22. 10. 2010 | Neža Rupnik | članek

Sobota zvečer. Nabito pol lokal. Mlado in malo manj mlado. Vse pleše, se zabava in ...opija. Veliko izpraznjenih kozarcev, veliko smeha, pa tudi veliko nekontroliranega vedenja in naslednji dan – veliko mačka. Tako moralnega kot tistega pravega,  ki pač pride po vsaki prepiti noči.  Lahko bi rekli povsem običajna zgodba vsake sobotne noči. »Alkohola se proda na primer na zabavah približno 80% vsega, kar prodamo. 80% je alkoholnih pijač, 20% je brezalkoholnih, od teh 20% se še polovica meša z alkoholom.« In če smo še bolj konkretni: »Če prodaš na zabavi, na sobotnem večeru 18 litrov vodke, prodaš mogoče 2 al pa 4 deci breskovga soka.« Tako dejansko stanje uporabe alkohola v lokalih opisuje lastnik lokala in že celih 19 let gostinec z dušo in telesom, kot se poimenuje sam. Ko povprašam o natančnih številkah popitega alkohola v eni »uspešni« noči, dobim naslednji podatek: »Eno sobotno noč, ko je dobra zabava – 7 zabojev velikega Laškega, 5 zabojev veliko Union, 2 zaboja malo Laško, 2 zaboja malo Union, 10 do 14 litrov vodke, 2 litra borovničk, 2 litra CCja, 2 litra Jack Danielsa pa en sod točenega piva, 50 litrov.« Za koliko ljudi, me še zanima. »Približno za 250 ljudi. S tem, da morš vedit, da ljudje prej sami pijejo uzuni, to je samo to, kar ti dodaš. To dodaš ljudem, k že pridejo opiti...«. Pogovor s poznavalcem alkoholnega življenja zabave željnih nam pokaže torej na trend zapijanja ne v gostinskih lokalih, kot bi mislili navadno, ampak v udobnosti doma ali najbližje garaže. »Zabava se dons doma. Dobi se ob 9ih zvečer doma v garaži, v enih zidancah, v takih stvareh. Največkrat so to garaže in gasilska miza. To je prnesu čez zimo kadilski zakon. Ker not ne smejo kadit, zato pijejo doma.« Razlog je torej tudi prepoved kajenja v lokalih, ki je v slabih treh letih delovanja zakona učinkovala tudi na ta način. Drugi razlog je seveda cenejša cena pijač, kupljenih v trgovinah in s tem prihranek denarja pri enakem učinku – pijanosti. Saj kot pravi moj sogovornik: »Pravilo je itak samo eno: folk pije samo zato, da se ga napije. Noben ne pije zato, k mu je to dobr, sej vsi vemo, da je dva deci jagodnega soka ful boljš spit kot dva deci cvička...« in še »...bistvo pijančevanja je v opitosti, pred zabavo, pred seksom.«. Zaradi trenda pitja doma, tudi mladoletni, ki prihajajo v lokalu po pijačo, niso več glavni problem. »Mladoletnih, da bi pršli po alkoholno pijačo, so na en večer pomoje eni štirje, ki probajo. Ostalo sploh ne več, ker oni vejo, oni majo pogruntan zakon. 6,20 evrov je v Tušu liter vodke, pr ns je 2,20 evra 0.3 Oni to kupjo, se potem skrivajo tle okol lokala, za lipami, za cesto in potem pridejo sm že pijani.«. Zakoni glede strežbe alkoholnih pijač so razmeroma strogi. Prepovedujejo strežbo alkohola mladoletnim osebam ali osebam, za katere je moč upravičeno sklepati, da bodo posredovali alkohol mladoletnim osebam. Kako kontrolirati situacijo 200 ljudi v lokalu, da se kaj takega ne zgodi? Zanimivo, a retorično vprašanje. Ali še bolje, zakon prepoveduje tudi strežbo alkoholnih pijač že vinjenim osebam, zato me zanima, kako se drži te zapovedi. Jasno in brez zadržkov mi odgovori: »Tko da se ne držim tega zakona. Ker je nemogoče. Kot lastnik, niti ne morem zahtevat od natakarc niti nič, ker štirje 100-kilski ob treh zjutraj, k naročijo 4 pive in so že pijani kot svinj..., se jim noben ne upa rečt al pa predlagat, da nej pojejo gosti sok. Niti z redarjem zraven. To sm samo enkrat naredu in mi je reku, da mi bo gobec razbil in da on v svoja usta lahko zliva kar hoče...«. Doda še: »Glede strežbe vinjenim – kdo bo tist, ki bo odločal, kdaj je neka oseba vinjena? In kdo se bo potem s človekom kregal, da je pijan, ko bo on govoru, da ni?« Jasno, pijan človek zase vedno pravi, da ni pijan in dokazovanje takemu človeku nasprotno je, kot večni pogovor, ali je bila na svetu prej kura ali jajce. Poudari še, da se odgovornost za opijanje ljudi vedno vali na gostince in se hkrati sprašuje: »Zakaj moram jst se tok matrat kot gostinc pri obvladovanju vsega tega? Zakaj ne bi bil enkrat odgovoren vsak človek zase? Ti si polnoletna in ti si sama vase zlivala pijačo. Zakaj sm kriv jst, ker mam lokal, zakaj je kriva natakarca, k ti je prodala alkohol? Vedno je nekdo drug kriv, nikol pa se ne vprašamo o osebni odgovornosti posameznikov.«. Gotovo bi bilo najbolj učinkovito in najbolj pravilno, če bi se probleme alkoholizma reševalo kje drugje, kot v lokalih in s kakšnimi drugimi prijemi, kot z zakonskim omejevanjem in finančnim kaznovanjem gostincev. Recimo z vzgajanjem ljudi. Z ozaveščanjem, kakšne so posledice alkohola, kakšne so prijetnejše alternative. Recimo z nagrajevanjem za ne-pitje. Recimo s pravilno motivacijo za odgovornejše pitje. S spremembo dojemanja alkohola kot nečesa, kar je nadvse pozitivno. Navede primer, ki mi da misliti: »Poglej primere, k so mejhni otroci zraven tastarih, k se na terasi pogovarjajo: »Joj, kok je blo lušn takrt, k smo se ga napil, a se spomneš, k si ti mela rojstn dan, kok si bla pijana, a se spomneš, kok smo se takrt nasmejal, kaj je un delal, un se je kr slaču pa rit kazal...«, otroci gledajo, poslušajo. Se pravi, kaj si slišal kot otrok? Aha, k se ga napiješ, se smejiš in se maš fajn. ... Pr nas se povezuje ta občutek sreče, zadovoljstva, sprostitve z alkoholom.«. Res je, alkohol je ena sama sreča. Je zadovoljstvo. In je predvsem sprostitev zavor. Kaj je tisti glavni, skriti motiv nekontroliranega pitja, zakaj pijemo? »Zarad tega, ker so danes po sebi ljudje tok zakompleksani, ker se ne znajo niti pogovarjat, ne znajo se družit, nimajo nobene ideje, če alkohol ne sproži te zavore. ... Oni gledajo in so razočarani – sosed ma dober avto, Mirko Tuš ma štiri jahte, oni pa nimajo nč. In to je en občutek manjvrednosti v ljudeh. Ko pa ti neki spiješ, pa nimaš več tega občutka manjvrednosti. Je tam lahko ena zvezda, recimo Madonna, pa ti je nerodn zraven nje, greš spit 5 borovničk, pa ti ni nč več nerodn, greš do nje, pa rečeš »Kva je Madonna, a boš kej pela dons?«. Ker dobijo jajca.«. In ker imajo ljudje pod vplivom alkohola jajca, si velikokrat dovolijo preveč. Mnogo preveč. S posledicami alkoholiziranih ljudi se največkrat srečujejo prav gostinci sami. Ko ga povprašam po navedbi konkretnega dogodka, mi opiše incident prejšnje sobote, ko je opit gost udaril kar samo natakarico. Ker je želela zaščititi gosta pred nepričakovanimi in brezpomenskimi udarci tega »gospoda«. Da je situacija še bolj bizarna mi pove, da so zraven stali štirje redarji in nemo opazovali. Seveda se razburim, kako je to mogoče. Kot naiven in lahkoveren državljan sklepam, da so redarji v lokalu zato, da ukrepajo, kadar je to potrebno. Pa me hitro postavi na realna tla in razloži njihovo ravnanje: »Zato, ker država za njimi ne stoji. Ker kogarkoli bi redar udaru, je na koncu vprašanje, kdo bi bil kriv! Če udar enga mulca, un mulc bo jezen in bo reku »Zdej bom tožu« in un redar bo zgubu licenco. Oni pa men rečejo »Mam družino, dva otroka, kredit za stanovanje, jst zarad tvojga pijanga mulca ne bom vsega tega reskiral, ker če me iz stanovanja vržejo, se pa nimam kam dat.«. Ok, razumljivo. A vendar nedopustno. Kakšna je potem dejanska vloga redarjev in kdo potem, če ne oni, ti nudijo pomoč, ko jo potrebuješ? Policija? Ob razlaganju naslednjega pripetljaja mi za trenutek postane žal, da sem sploh vprašala. Šokantno, resnično zaskrbljujoče in predvsem...žalostno. »...ko je pršel en 16letni fant na Balkan party s pištolo za šank in je ustrelu v zrak, poleg tega je pa že prej na parkirišču od lokala strelal, so se skril gostje na tla, mene je skor kap, smo odprl okna in dajal ljudi ven in sva sama z natakarco k je bla takrat stara 20 let, lokal spraznla, varnostniki so ušli v Ljubljano in sva ostala sama. Po eni uri in 20 minut je pršla specialna enota v neprebojnih jopičih iz Ljubljane, notr vsa bla samo jst kot lastnik in jokava natakarca. Tko so oni pršli po tega, ki je hotu nekoga ubit. In sem reku, glejte gospodje, too late. Naju bi lahko že ubil in skril, kar bi hotl!«. Grozno. Pa vendar vztrajam – verjetno le ni vse tako črno belo in so varnostniki in policija že pomagali, ko je bilo potrebno? Verjetno so res, kdaj. Na vsake toliko res pomagajo, najraje takrat, ko pomoč dejansko ni tako zelo potrebna. Ko ni tveganih situacij.  Ko so, je druga zgodba. »Kadar pa potem kličemo policijo, da jih rabmo, so nam že rekl: »Za 800 evrov se ne bomo tepl s tvojimi gosti.«, varnostnik ti prav »Jst ga ne bom udaru, ker bom zgubu službo.«, in ti ostaneš čist sam.«. Doda še: »Za tabo ob treh ponoči ne stoji nihče.«. Zanima me še, kako potem reagira v danih situacijah. »...pomagaš si samo s svojo iznajdljivostjo. Enga redarja nadereš, drugmu pogledaš čez prste, ko pridejo policaji se probaš pogovort z njimi, da ti ne napišejo spet kazni, pa včasih pomaga, včasih ne, ta glasnemu v lokalu daš zastonj pijačo in ga premakneš nekam, kjer bo delal najmn problemov, ker bi ga najraj kr užgal pa vn pelal, pa ga ne smeš in tko naprej. Voziš pač kot voziš...«. Ogromna iznajdljivost in predvsem potrpežljivost je torej tista, ki pomaga gostincu obvladati kaos opitih ljudi. Sprašujem pa se, ali je prav, da se tolikšno odgovornost zahteva od državljanov, ki so si za svoj poklic pač izbrali gostinstvo. Državljani smo, vsaj po definiciji, del države. Kje je država tukaj? Na kakšne način pomaga v opisanih situacijah, kateri so njeni vzvodi, s katerimi rešuje alkoholno problematiko, koliko je pomembna vloga izobraževanja in vzgajanja in koliko vloga zastrahovanja in grožnje. Z zakoni se vsega pač ne da reševati. Da ne pozabimo, in z inšpekcijami, ki preverjajo pravilno delovanje lokala in spoštovanje zakonov. Pa resnično preverjajo, še vprašam. Hitro dobim odgovor: »Dela inšpekcija sploh ne opravlja. Pride dvakrat na let, spomlad pa jesen, pogleda, če je v tistem trenutku notr pepelnik pa če se kadi, drugače pa ne«. »... ker je premal inšpektorjev za tok velik ljudi in tok velik lokalov. Pridejo pa na klic (če nekdo pokliče inšpekcijo op.p.), ker baje, da morjo.«. Aha, po liniji najmanjšega odpora, torej. Dobro, nekako smo tega navajeni, zato se niti ne razburjam. A ker poskušam biti bolj kreativna od države in razmišljam, kako bi inšpekcija lahko bolje opravljala svoje delo in ali obstaja še kaj drugega, kot teženje gostincem in pisanje visokih kazni tudi tu dobim odgovor: »Inšpekcija bi lahko na primer več kontrolirala porabo alkohola po trgovinah, ker nč ne kontrolira in pršla bi pred lokal. ... Poglej, kakšno je to uzuni, kok je pijanih okrog lokala. Jst kot lastnik lokala ne morem podit ljudi stran iz parkirišča, niti jih ne smem. Lahko jih odstranim edin iz lokala, pa še to težko. Zakaj se tm ne začne. Zakaj se ne dela reda v okolici lokalov, po parkih? Tm ljudje pijejo in tega nihče ne nadzira. Potem dobiš kot gostinec v lokal pijane ljudi in znajdi se.«. Torej spet smo na začetku. Ljudje kupijo pijačo v trgovini, ker je ceneje. Pijejo zunaj, ker lahko kadijo. Nihče tega ne preverja, teži se le gostincem, ko opiti ljudje nato zaidejo v lokal. Tu mi sogovornik navrže še en zanimiv pomislek: » ...zakaj se ta alkoholizem spravlja na gostince? Primer: greš v Tuš, kupiš gajbo piva, spiješ, greš na cesto – napihaš in ni nič. Greš v lokal, ti kelnarca postreže pivo in ona mora vedit, kdaj maš ti dovolj, da ne boš pijan, teb štet pive, če bi hotu po pravilih, kar je itak neobvladljivo. In ko se nekdo pelje domov, ki napiha, dobiš ti kot gostinec kazen. Zakaj jst kot lastnik lokala dobim kazen 400 evrov, ker so gostje pil v mojem lokalu, Mirko Tuš, k proda gajbo piva pa ne?«. Hm, zanimivo. Nelogično, a bo že držalo. Sklenem lahko le, da je bolje biti Mirko Tuš kot Janez, vodja lokala. Za konec ga, že skoraj malo ironično, še povprašam, ali ima občutek, da ima kakršnokoli moč kontrolirati opisano alkoholno situacijo. »Jst sploh nimam moči! Ne samo da jst tega ne obvladam, ampak cela država tega ne obvlada! Niti policija, niti država, niti vse skupi ne. ... To je tud mal povezan s slabo voljo ljudi. Pri gostincu se vse samo konča. K pride v lokal, se ga napije in pozabi. In pr men se konča, k človek dol pade. Od prej, od kje te korenine, da ma to željo in to naredi, pa se ni noben uprašu. Začet je treba celostno, cel sistem bi mogu stat za tem, s prtiskanjem na gostince se sam blaži neki, k noben noče vidt.«. Kaj je tisto, kar nihče noče videt in zakaj je temu tako, se sama še vprašam na koncu. Odgovor verjetno ni enostaven, je pa vsekakor potrebno, da se z njegovim raziskovanjem začne. Danes, jutri, takoj, ko bo mogoče. In vedno je mogoče - pravijo, da kjer je volja, je pot. Recimo, da večni optimisti ali na naivneži, kakorkoli nas že kdo poimenuje, temu pregovoru še vedno verjamemo.

  • Med letoma 1981 in 2005 smo Slovenci vsako leto presegli kritično količino 10 litrov čistega alkohola na prebivalca, ki predstavlja veliko tveganje za razvoj zdravju škodljivih posledic in ogroža blagostanje ljudi.
  • Podatki Inštituta za varovanje zdravja RS (IVZ) kažejo, da je leta 2008 v Sloveniji zabeležena poraba čistega alkohola na odraslega prebivalca znašala 11 litrov, od 10 do 15 odstotkov odraslih prebivalcev Slovenije pa naj bi bilo odvisnih od alkohola.
  • V Sloveniji ne odstopamo od povprečja EU po registrirani porabi alkohola, temveč po škodi, ki nastane zaradi škodljivega in tveganega pitja. Ugotavljamo veliko tolerantnost do opijanja in drugih oblik škodljivega in tveganega pitja.
  • Glede na rezultate raziskave Slovenskega javnega mnenja 1999 so ocenili, da je v Sloveniji vsak peti odrasli moški in vsaka petindvajseta odrasla ženska verjetno že odvisna od alkohola.
  • Raziskava ESPAD 2003, izvedena med 15 in 16 letnimi srednješolci je pokazala, da je bilo vsaj enkrat v življenju opitih kar 77% fantov in 62% deklet, pogosto (3 ali večkrat v zadnjem mesecu) pa se je opijala skoraj petina fantov in nekaj manj kot desetina deklet. Zgolj 8% mladostnikov še nikoli ni pilo alkoholnih pijač; nekaj več kot 30% pa še nikoli ni bilo pijanih. Primerjava podatkov za leta 1995, 1999, 2003 pokaže, da se je povečeval delež mladostnikov, ki redno pijejo alkoholne pijače in tudi delež mladostnikov, ki se redno opijajo, zmanjšal pa se je delež tistih, ki še nikoli niso pili alkoholnih pijač in tistih, ki še nikoli niso bili pijani.
  • Raziskava ESPAD 2007 pa je pokazala, da se odstotek slovenskih mladostnikov, ki pijejo alkohol, povečuje, vse več je tudi občasnega čezmernega pitja. V zadnjem letu je pilo alkohol 87% slovenskih mladostnikov, ki so sodelovali v raziskavi in 43% jih je bilo v zadnjem letu pijanih, kar je nad povprečjem mednarodne raziskave.

 

 

Komentarji

Ni komentarjev.

 

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti.

Ste pozabili geslo za dostop?


Se še ne poznamo?

Registrirajte se zdaj

 

O avtorju

Neža Rupnik

Neža Rupnik Neža Rupnik.

 

Arhiv novic in člankov

 
Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...
Strinjam se